V petek, 3. 9. 2010 ob 18.00 uri bo v MyChi centru na Zaloški cesti 165 DAN ODPRTIH VRAT, kjer bova med drugim s Shano predstavila omenjeno delavnico.

Več o DNEVU ODPRTIH VRAT in kaj se bo ta dan dogajalo si lahko preberete na spletni strani MyChi-ja (kliknite tukaj).

Na tem srečanju se vam bomo vsi predavatelji tudi osebno predstavili, tako da se boste lažje odločili za vpis za kakšen tečaj, obisk seminarja ali srečanje, ki vas morda že dlje časa zanima.

Predstavili se bomo vsi iz MyChi tema in sodelujoči: Shana, Simona, Alenka, Monika, Estera, Eva, Tadeja, Roy in Boris.

Shana bo predstavila tudi nov projekt MyChiTV  “televizija prihodnosti”, ki je ne smete zamuditi.

Prijazno vabljeni! Vstop je prost!

V trenutku enakonočja – v soboto 20. marca ob 18.32 uri za kratek čas pomislite na nekaj tebi in svetu PRIJAZNEGA. Ob prijazni misli lahko tudi posadite kakšno rastlino, zapojete, se zahvalite, sami ali v skupini molite, meditirate, kar vam je najbližje.

Moj predlog, na kaj pomislite in si recite ob 18.32 uri v soboto, 20. marca 2010, je sledeči – I Love You. Thank You. Tako zelo preprosta je ta misel, a hkrati zelo mogočna in ozdravljajoča. Večkrat, ko boste pomislili nanjo, več čudežev se bo dogajalo v vašem življenju.

(Povsod po svetu nastopi enakonočje v istem trenutku, ob različnih urah glede na časovni pas; takrat nastopi pomlad na severni polobli oz. jesen na južni polobli.)

(To sporočilo je namenjeno ljudem vsega sveta. Sporočilo naj bo vedno najprej v tvojem jeziku, nato v angleškem jeziku. Prosim, če si dobil sporočilo v tujem in angleškem jeziku, ga prevedi v svoj jezik ali pa koga prosi za prevod v tvoj jezik. Sporočila v angleščini ne spreminjaj.)

Projekt Očistimo Slovenijo v enem dnevu! je največja prostovoljska čistilna akcija, ki bo dne 17. 4. 2010 potekala po vsej Sloveniji. Očistili bomo več tisoč popisanih divjih odlagališč in z njih odstranili prek 20.000 ton odpadkov. Več o projektu na http://www.ocistimo.si.

Zbiramo finančna sredstva za pokritje stroškov logistike odvoza odpadkov,  gorivo zavozila, ki bodo odvažala odpadke, nakup vrečk in rokavic za odpadke…

Celoten izkupiček tega dogodka je namenjen podpori projekta Očistimo Slovenijo v enem dnevu!

Gong večeru se lahko prepustite v soboto 13. 3. 2010 v Centru Satya Osebna Rast, Ježa 90, Ljubljana – Črnuče od 18.00 ure naprej. Bodite tam vsaj 10 min prej.

Kako do lokacije dogodka, si preberite na http://www.satyaosebnarast.si/kje_smo.html

Vstopnina znaša 10 EUR.

Vstopili boste v svet čudovitih zvokov gonga. Harmonično sosledje bogatih zvokov na telo deluje blagodejno, nežno, hkrati pa mu pomaga vzpostaviti naravno harmonijo.

S seboj prinesite blazino za na tla, odejo, vodo in po želji blazino za pod glavo. Gong zvočno kopel bo odigrala Tea Smonker, učenka Don Conreauxa in Mojce Morye Malek. Tea je dosegljiva na tea.smonker@gmail.com.

Maksimalno število udeležencev je 12, zato vas vljudno prosimo, da svojo udeležbo potrdite do vključno 12. 3. 2010 do 18.ure na telefonsko številko 041 895 225.

Za kakršna koli vprašanja o projektu Očistimo Slovenijo v enem dnevu! bo na dogodku prisotna prostovoljka Katarina Klemenčič.

Lahko pa nas podprete tudi na drugačen način:

Uporabniki Simobil in Tušmobil omrežja lahko prek SMS-a prispevate 1 EUR za Očistimo Slovenijo v enem dnevu! Pošljite SMS s ključno besedo OCISTIMO na 1919.

Denarne prispevke lahko nakažete tudi na transakcijski račun društva Ekologi brez meja: SI56 0201 0025 8264 309 (NLB). Sklic je 00 3-2010. Višina prispevka je vaša izbira.

Hvala za podporo!

Ekipa Očistimo Slovenijo v enem dnevu!

Click here to view the embedded video.

Od živali in narave se lahko veliko naučimo o ljubezni, prijateljstvu, sprejemanju … v eni knjigi sem si tudi prebral, da če živali resnično sprejmemo s svojim srcem in dušo ter si jih ne bojimo, živali začutijo, da jim nočemo hudega in se v skladu s tem tudi obnašajo.

Prijateljstvo med človekom in živaljo zna biti resnično brezmejno, kajti živali ne sodijo – preprosto le dajejo tistemu, ki jih ima rad. Naša zgodba o prijateljstvu se začne leta 1969, ko sta dva mladeniča – John Rendall in Ace Berg v Londonskem Harrodu videla malega levjega mladiča, ki je čepel osamljen v tesni kletki, veliko premajhni zanj.

Levček se jima je vsedel v srce in odločila sta se, da ga kupita in odneseta v svoje stanovanje. Vaški župnik jima je dovolil, da z levčkom, ki se je sedaj imenoval Christian, vadita na župnijskem vrtu. Levček Christian je zelo hitro rastel in kmalu postal prevelik za njuno stanovanje.

Odločila sta se, da levčka spravita nazaj v divjo – v Afriko. To jima je tudi uspelo in levček Christian je lahko svobodno zaživel v Afriški divjini. Po letu dni, sta se John in Ace odločila, da ga obiščeta v Afriki.

V Afriki so jima povedali, da je sedaj Christian odrasel lev, vodja svojega krdela in da ju je zagotovo že pozabil, zato so jima odsvetovali obisk. Kljub temu sta se pogumno odpravila v divjino, da bi po letu dni srečala Christiana. Po dolgih urah iskanja se je zgodilo – srečala sta Christiana. Kako se je to srečanje razpletlo pa si lahko ogledate v spodnjem videu.

Click here to view the embedded video.

In za konec – prava ljubezen in iskreno prijateljstvo ne poznata ovir. Če bi se ljudje med seboj obnašali tako, kot so se glavni junaki našega videa, bi bilo na svetu veliko več radosti, sreče in precej manj vojn, prepirov ter ostalih nesrečnih trenutkov.

V življenju pogosto pozabimo na naš pravi namen – širjenje ljubezni in radosti. Če boste kdaj v »skušnjavi«, da bi okoli sebe širili negativno energijo, zamero, strah, nespoštovanje – spomnite se na levčka Christiana, ki je kljub temu, da je iz rodu zveri, premogel po letu dni prepoznati človeka, ki sta ga res imela rada in jima ponuditi svojo ljubezen.

Zapomnimo si – živali intuitivno prepoznajo človeka, ki nosi v sebi ljubezen ter jim želi dobro.

Morda bo omenjeni zapis na blogu pripomogel k temu, da se bodo na državni ravni, ne samo v Sloveniji temveč tudi drugje po svetu (EU, ZDA, Kitajska …), premaknila državna kolesja in bodo uzakonili bolj stroge predpise o varovanju vode in narave.

Ko boste naslednjič popili kozarec vode, ga cenite in blagoslovite z ljubeznijo, saj se zna zgoditi, da bo čez dobrih 60 let voda vredna več kot pa suho zlato.

V reviji CRÓNICA DE LOS TIEMPOS bilo leta 2002 objavljeno “pismo”, ki nas popelje v dogodke v prihodnosti – v leto 2070. Vsebina, ki jo boste prebrali v nadaljevanju, vas utegne pretresti.

———————-

Včeraj zjutraj sem pod vrati našel čudno ovojnico. Papir je bil robat in siv, kot mešanica papirja in kovine. Znamke ni bilo, a moj naslov je bil napisan jasno in pravilno. Radovedno sem odprl pismo. Pismo je bilo napisano z roko in pisava se mi je zdela znana. Še bolj čuden pa je bil datum in vsebina pisma, ki vam jo posredujem.

Smo v letu 2070. Pravkar sem dopolnil 50 let, kažem pa jih 85. Imam resne težave, ker pijem malo vode. Menim, da mi je ostalo le malo časa. Danes sem ena najstarejših oseb naše družbe.

Spominjam se, ko mi je bilo 5 let. Vse je bilo čisto drugačno. V parkih je bilo veliko dreves, hiše so imele lepe vrtove in lahko sem si privoščil kopel in stal celo uro pod tušem. Sedaj uporabljamo za čiščenje navlažene brisače z rudninskimi olji.

Prej so imele vse ženske lepe lase. Sedaj si moramo briti glavo, da je čista brez uporabe vode. Prej je moj oče pral avto z vodo, ki je tekla iz cevi. Sedaj otroci ne verjamejo, da se je voda uporabljala na ta način!

Spomnim se množice oglasov: “HRANI VODO!”, a jih ni nihče upošteval in ljudje niso niti pomislili, da bi lahko voda pošla.

Sedaj so vse reke, tolmuni, jezera, slapovi in vodna zajetja kontaminirani do te mere, da tega ni več možno popraviti ali pa jih ni več. Vsa pokrajina, ki nas obdaja je ena sama velika puščava.

Infekcije prebavil, kožne bolezni in infekcije urinarnega trakta so osnovni vzroki smrti. Industrija je paralizirana, brezposelnost je dramatična. Tovarne za čiščenje vode so glavni vir zaposlovanja, plačujejo pa s pitno vodo namesto s plačami. Napadi za kozarec vode so na zapuščenih ulicah vsakdanji.

Hrana je 80% sintetična. Prej so rekli, da mora odrasla oseba spiti 8 kozarcev vode na dan. Sedaj jo lahko spijem le pol kozarca!

Oblačila po uporabi zavržemo, kar je grozno. Vrniti smo se morali k starim izvirom, ker vodovodno omrežje ne služi svojemu namenu, saj ni vode.

Videz ljudi je pomilovanja vreden. Izmaličena telesa, dehidrirana, koža je polna gub zaradi ultravijoličnih žarkov, ker ni več ozonskega ščita.

Zaradi izsušenosti je koža 20-letnega dekleta videti kot pri 40-letnici.

Znanstveniki preučujejo razne možnosti, a rešitve ni. Vode ni moč proizvesti. Tudi kisika ni več veliko, ker ni več dreves. Pomanjkanje kisika je znatno znižalo inteligenčni kvocient novih generacij.

Morfologija sperme večine moških se je spremenila. Posledično obstaja veliko otrok z motnjami v delovanju organov, mutacijami in deformacijami …

Vladi moramo plačevati zrak, ki ga dihamo. 137 m3 dnevno za odraslega človeka.

Tisti, ki ne morejo plačati, se umaknejo v “področja z ventilacijo”, kjer so ogromna mehanska pljuča, ki delujejo na sončno energijo. Zrak ni dobre kvalitete, a lahko dihajo. Povprečna starost je 35 let.

V nekaterih državah je ob rekah ostalo še nekaj oaz z vegetacijo, a jih strogo varuje vojska. Voda je postala zaklad, ki je bolj cenjen kot zlato ali diamanti …

Tu ni več dreves, ker skoraj nikoli ne dežuje. Če pa že dežuje, je dež kisel. Zaradi atomskih poizkusov in onesnaževalne industrije 20. stoletja so se letni časi drastično spremenili. Ljudje so opozarjali na dejstvo, da je potrebno zaščiti okolico, a nihče se ni hotel meniti za ta opozorila.

Ko me moja hčerka prosi, naj ji pripovedujem, kako je bilo, ko sem bil mlad, ji pripovedujem o tem, kako lepi so bili gozdovi. Pripovedujem ji o dežju, cveticah, kako lepo se je bilo kopati v reki, loviti ribe in piti vodo do onemoglosti. In o tem, kako lepo so se imeli ljudje.

In potem me zvedavo vpraša: “Oči! Zakaj pa ni več vode?”

In tedaj začutim cmok v grlu! Ne morem se izogniti občutkom krivde, ker pripadam generaciji, ki je uničila svoje okolje ali pa preprosto ni naredila ničesar, da se to ne bi zgodilo. Sedaj naši otroci plačujejo visoko ceno … Resnično menim, da dolgo ne bo več možno živeti na Zemlji, ker je pokrajina uničena do te mere, da ni več povratka.

Kako rad bi se vrnil nazaj, ko je bilo še dovolj časa, da rešimo naš planet, in ljudem pojasnil, kam vodi njihovo ravnanje!

V VSAKEM, KI PREBERE TO SPOROČILO, SE USTVARJA IN UTRJUJE ZAVEST, DA JE POTREBNO STORITI NEKAJ ZA NAŠ PLANET IN ZA BODOČNOST NAŠIH OTROK.

SKRB ZA PLANET ZEMLJO NI ŠALA, GRE ZA RESNE ARGUMENTE!