Fant, ki noče biti v firmi le državna olajšava

March 2, 2007

Kljub naglušnosti diplomiral iz ekonomije – Pot do zaposlitve je bila težka, vendar ga je okrepila – Težave sprejema kot izzive, ki nam pomagajo razvijati osebnost – Vsak človek lahko prispeva svoj delež k napredku družbe – Uspeh je na voljo vsem

Roy Goreya z Brezij na Gorenjskem je star šele 27 let, vendar je v tem času pridobil že toliko življenjske modrosti kot le malokdo. Od rojstva je naglušen, tako da je vezan na slušni aparat. Kljub okrnjenemu sluhu pa je z neomajno voljo in zaupanjem vase uspel diplomirati. Je prvi slušno prizadeti univerzitetni diplomirani ekonomist v Sloveniji. Pot do zaposlitve je bila trnova, vendar ga zavrnitve delodajalcev zaradi njegove naglušnosti niso potrle, ampak okrepile. Sad te krize je tudi knjiga Tam kjer je volja, tam je pot, ki je podlaga za njegove seminarje na temo osebne rasti, pozitivnega odnosa do življenja in iskanja zaposlitve. Z njimi spodbuja ljudi, da se pogumno soočijo z življenjem in prebudijo svoje neslutene ustvarjalne zmožnosti.

Kaj vam je dajalo moč, ko ste se kot otrok in mladostnik soočali z ovirami, povezanimi z naglušnostjo?

Po eni strani je tu odigrala ključno vlogo spodbuda in ljubezen mojih staršev, po drugi strani pa moja notranja moč, da sem se bil sposoben opreti na lastne sile. Če združimo notranjo in zunanjo spodbudo, rezultati ne morejo izostati. S težavami in ovirami se v življenju srečujemo bolj ali manj vsi, le da jim nekateri pravimo malo drugače – izzivi. Če na težave gledamo kot na izzive, se veliko lažje osredotočimo na njihovo rešitev.

V vsaki stvari iščete svetlo plat. Katero prednost ste izkusili v primerjavi z normalno slišečimi?

Res je tako, kot pravite. V vsaki slabi stvari, ki se mi zgodi, iščem svetlo plat. Tudi na svoje težave s sluhom gledam kot na darilo, ne kot na kazen. Ena od pomembnih stvari, ki sem jih izkusil kot naglušen, je ta, da sem morda zaradi tega, kar me je doletelo, celo boljši človek in da lažje razumem druge ljudi, še posebej invalide. Toda na svetu je veliko invalidnih ljudi, ki vso svojo energijo namesto v ustvarjalnost vlagajo v to, da govorijo, kakšni reveži so in kako jih je življenje prizadelo. Življenje je pravzaprav igra, zato je treba življenje igrati in polno živeti, ne pa ga pasivno opazovati in se smiliti samemu sebi.

Kako ste sprejemali ljudi, ki so vas s t. i. dobrimi nameni skušali odvrniti od vpisa na izbrano srednjo šolo in fakulteto?

Če sem iskren, sem se ravno od ljudi, ki so mi metali polena pod noge, največ naučil. Naj vam razložim … S tem, ko so me drugi odvračali od mojih načrtov, sem najprej hotel sebi dokazati, da zmorem, in potem z uspehom pokazati tem ljudem, da so se zelo motili o meni in mojih sposobnostih. Občutek, ko storiš nekaj, za kar so ti vsi rekli, da je nemogoče oz. pretežko, je enkraten in ga je izredno težko opisati z besedami.

POT DO ZAPOSLITVE

Nekje ste dejali, da je iskanje zaposlitve težje od šolanja. Kako ste doživljali prehod s fakultete na trg delovne sile?

Če sem se v času šolanja srečeval s podcenjujočim odnosom nekaterih učiteljev in profesorjev, potem lahko rečem, da sem se na trgu delovne sile srečeval z podcenjujočim odnosom delodajalcev. Hudo je, če si na testiranjih v neki firmi najboljši, potem pa se odločijo za drugega kandidata, ki pač po telefonu lahko komunicira precej boljše kot jaz. Toda s tem se zdaj ne obremenjujem več, saj vem, da če se nekje zapro vrata, se drugje odpre okno.

Kakšna je po vaših izkušnjah naravnanost delodajalcev do gluhih in naglušnih?

Z eno besedo – katastrofalna! Veliko delodajalcev gleda predvsem na to, kaj bodo dobili od države (olajšave), če zaposlijo invalidnega človeka, in ne na to, kaj jim lahko ta človek prinese dobrega v firmo in njihovo poslovanje. Upam, da bo v bližnji prihodnosti sprejet Zakon o kvotnem zaposlovanju, ki bo te stvari le premaknil z mrtve točke.

MOŽNOSTI GLUHIH IN NAGLUŠNIH

V katerih poklicih in oblikah dela vidite zaposlitvene možnosti gluhih in naglušnih?

Informacijska tehnologija je prihodnost in v tej sferi vidim veliko poslovnih priložnosti ne samo za gluhe in naglušne, temveč za vse invalide. Delovna mesta prihodnosti ne bodo več vezana samo na poslovne stavbe in tako bomo lahko delali od doma prek računalnika. V bolj tehnološko naprednih državah se to že dandanes dogaja in kmalu bo do take revolucije pri zaposlovanju prišlo tudi pri nas. Seveda pa je vse to odvisno tudi od odprtosti naše družbe za spremembe.

Kako si želite, da bi družba gledala na gluhe in naglušne?

Moja želja je, da bi nekoč tudi na gluhe in naglušne gledali kot na ostale ljudi, saj lahko vsak človek, ki se rodi, čeprav je gluh, slep ali kako drugače prizadet, veliko koristnega prispeva k razvoju družbe. Predsodki so vedno bili in vedno bodo in na to se ne splača ozirati. Ko bo duhovna raven ljudi na višjem nivoju, pa bodo tudi predsodki izginili. Pred Bogom smo vsi enaki in ne vem, zakaj bi delali razlike med seboj.

Kako bi se morali sprejemati gluhi in tudi naglušni, da bi se začel praktično spreminjati odnos slišečih do njih?

Kot prvo – ljubi sebe in ljubili te bodo tudi drugi. Če ne sprejmeš samega sebe in če ves gnev za nesrečo zvračaš na okolico, se oddaljuješ ne samo od drugih ljudi, temveč tudi od sebe. O sebi bi morali gluhi in naglušni meniti, da so čudovita bitja, ki so vredna ljubezni, in spoznati, da si sami krojijo svojo usodo. Veliko slišečih pa ima hočeš nočeš podcenjevalni odnos do gluhih in naglušnih, toda tudi slišeči bi se morali zavedati, da se lahko že jutri sami znajdejo v podobni situaciji. Ni malo primerov, ko se je slišečim kar čez noč poslabšal sluh ali pa so celo oglušeli.

KRIZA KOT PRILOŽNOST

Kaj je bil ključni motiv, da ste se odločili svoje življenjske izkušnje, vključno z izkušnjami pri iskanju zaposlitve, posredovati v knjigi?

Rekel bom takole … Če ne bi bilo določenih prelomnih trenutkov v mojem življenju, ki so v tistem trenutku izgledali kot katastofa, ne bi bilo te knjige. Ko si v krizi, se moraš naučiti postavljati prava vprašanja. Nikoli se ne smeš vprašati: “O, Bog, zakaj pa je ravno mene to doletelo?” ampak se je potrebno vprašati: “Kako pa lahko obrnem to v svojo korist? Kaj je namen tega, kar se mi je zgodilo? Kaj se lahko iz tega naučim?” Na ta način sami pridemo do ustvarjalnih idej, ki nas izvlečejo iz težav. Za karkoli bomo že vprašali, vedno bomo dobili odgovor. Zato si velja zapomniti, da si postavljajmo vprašanja, ki nas bodo pripeljala iz krize, ne pa da jadikujemo nad svetom in težkim življenjem.

Mnogi mislijo, da ljudje, ki imajo od rojstva okrnjen sluh, tudi govoriti ne morejo, vi pa ste se odločili za šolo retorike. Od kod ta odločitev?

Že od nekdaj sem se rad soočal z izzivi in tudi retorika mi je bila in mi je še vedno izziv. Pri javnem nastopanju še vedno izboljšujem svoje retorične sposobnosti in se vseskozi učim. Po vsakem govoru skrbno pretehtam, kaj sem naredil dobro in kaj slabo, in tako se naslednjič še bolj potrudim. Veliko ljudi misli, da tisti, ki imamo okvarjen sluh, ne moremo dobro komunicirati z okolico in da smo zato za marsikaj prikrajšani. Toda temu še zdaleč ni tako, saj če trezno razmislimo, so se tudi številni drugi ljudje srečevali s še večjimi težavami, pa so jih uspešno premagali. Eden takih primerov je bila že od rojstva gluha in slepa Hellen Keller, ki se je kljub vsem oviram naučila govoriti, brati, pisati in je postala uspešna govornica. V vsakem človeku je neslutena moč, le odkriti jo je potrebno.

KLJUČ DO USPEHA

Kaj je za vas uspeh?

Zame pomeni uspeh, da si uspešen na različnih področjih svojega življenja. Kaj ti pomeni zunanji uspeh (denar, slava, bogastvo …), če pa si ob vsem tem notranje razcepljen in poln dvomov vase? Zato mi uspeh v prvi vrsti pomeni, da se naučiš uživati v življenju in biti srečen že s tem, kar imaš. Če ne znaš uživati s tem, kar imaš, ne boš znal uživati niti takrat, ko boš imel več. Sreča in uspeh nista stvar zunanjosti, temveč notranjosti.

Veliko se govori o pomenu izobrazbe, vendar izobrazba sama po sebi še ne zagotavlja uspeha. Kaj je še potrebno za uspeh?

Vizija, cilji in navdušenje! To so tiste tri stvari, ki nas pripeljejo do uspeha. Ko imamo enkrat vizijo, kaj želimo od življenja, lahko to bolj konkretno pretvorimo v cilje, in ko imamo zapisane cilje, jih lahko s svojo vero in navdušenjem uresničimo. Vse bogastvo pa premoremo v sebi. Vsi ljudje smo ob rojstvu dobili čudovito darilo – svoje možgane, ki imajo neomejeno moč. Na žalost pa jih velika večina ljudi ne zna uporabljati, poleg tega pa je tukaj še neprimeren in predvsem zastarel šolski sistem, ki zavira ustvarjalnost.

Iskanje dobrega v vsem, kar se nam zgodi, je umetnost posebne vrste. Kako vam uspeva vsak dan znova ohranjati pozitivno naravnanost do življenja?

V moji sobi imam na vratih nalepljen naslednji stavek: “Verjamem, da se mi bo danes zgodilo nekaj čudovitega.” No, če se že zjutraj zbudiš s pogledom na te magične besede, potem vsekakor ni težko biti pozitivno naravnan, kajne?

Avtor članka: Boštjan Grošelj, objavljeno v Nedeljskem dnevniku 26. 5. 2002

Objavljeno v Intervjuji