Kaj se bo zgodilo z vodo leta 2070?

May 8, 2007

V svoj e-poštni predal sem dobil e-poštno sporočilo, ki mi je dalo misliti. Že v marsikaterem svojem članku in tudi knjigi sem opozarjal na to, da je potrebno, da se nekaj stori na področju varovanja našega bivalnega okolja, a doslej se le govori, bolj malo pa stori.

Morda bo omenjeni zapis na blogu pripomogel k temu, da se bodo na državni ravni, ne samo v Sloveniji temveč tudi drugje po svetu (EU, ZDA, Kitajska …), premaknila državna kolesja in bodo uzakonili bolj stroge predpise o varovanju vode in narave.

Ko boste naslednjič popili kozarec vode, ga cenite in blagoslovite z ljubeznijo, saj se zna zgoditi, da bo čez dobrih 60 let voda vredna več kot pa suho zlato.

V reviji CRÓNICA DE LOS TIEMPOS bilo leta 2002 objavljeno “pismo”, ki nas popelje v dogodke v prihodnosti – v leto 2070. Vsebina, ki jo boste prebrali v nadaljevanju, vas utegne pretresti.

———————-

Včeraj zjutraj sem pod vrati našel čudno ovojnico. Papir je bil robat in siv, kot mešanica papirja in kovine. Znamke ni bilo, a moj naslov je bil napisan jasno in pravilno. Radovedno sem odprl pismo. Pismo je bilo napisano z roko in pisava se mi je zdela znana. Še bolj čuden pa je bil datum in vsebina pisma, ki vam jo posredujem.

Smo v letu 2070. Pravkar sem dopolnil 50 let, kažem pa jih 85. Imam resne težave, ker pijem malo vode. Menim, da mi je ostalo le malo časa. Danes sem ena najstarejših oseb naše družbe.

Spominjam se, ko mi je bilo 5 let. Vse je bilo čisto drugačno. V parkih je bilo veliko dreves, hiše so imele lepe vrtove in lahko sem si privoščil kopel in stal celo uro pod tušem. Sedaj uporabljamo za čiščenje navlažene brisače z rudninskimi olji.

Prej so imele vse ženske lepe lase. Sedaj si moramo briti glavo, da je čista brez uporabe vode. Prej je moj oče pral avto z vodo, ki je tekla iz cevi. Sedaj otroci ne verjamejo, da se je voda uporabljala na ta način!

Spomnim se množice oglasov: “HRANI VODO!”, a jih ni nihče upošteval in ljudje niso niti pomislili, da bi lahko voda pošla.

Sedaj so vse reke, tolmuni, jezera, slapovi in vodna zajetja kontaminirani do te mere, da tega ni več možno popraviti ali pa jih ni več. Vsa pokrajina, ki nas obdaja je ena sama velika puščava.

Infekcije prebavil, kožne bolezni in infekcije urinarnega trakta so osnovni vzroki smrti. Industrija je paralizirana, brezposelnost je dramatična. Tovarne za čiščenje vode so glavni vir zaposlovanja, plačujejo pa s pitno vodo namesto s plačami. Napadi za kozarec vode so na zapuščenih ulicah vsakdanji.

Hrana je 80% sintetična. Prej so rekli, da mora odrasla oseba spiti 8 kozarcev vode na dan. Sedaj jo lahko spijem le pol kozarca!

Oblačila po uporabi zavržemo, kar je grozno. Vrniti smo se morali k starim izvirom, ker vodovodno omrežje ne služi svojemu namenu, saj ni vode.

Videz ljudi je pomilovanja vreden. Izmaličena telesa, dehidrirana, koža je polna gub zaradi ultravijoličnih žarkov, ker ni več ozonskega ščita.

Zaradi izsušenosti je koža 20-letnega dekleta videti kot pri 40-letnici.

Znanstveniki preučujejo razne možnosti, a rešitve ni. Vode ni moč proizvesti. Tudi kisika ni več veliko, ker ni več dreves. Pomanjkanje kisika je znatno znižalo inteligenčni kvocient novih generacij.

Morfologija sperme večine moških se je spremenila. Posledično obstaja veliko otrok z motnjami v delovanju organov, mutacijami in deformacijami …

Vladi moramo plačevati zrak, ki ga dihamo. 137 m3 dnevno za odraslega človeka.

Tisti, ki ne morejo plačati, se umaknejo v “področja z ventilacijo”, kjer so ogromna mehanska pljuča, ki delujejo na sončno energijo. Zrak ni dobre kvalitete, a lahko dihajo. Povprečna starost je 35 let.

V nekaterih državah je ob rekah ostalo še nekaj oaz z vegetacijo, a jih strogo varuje vojska. Voda je postala zaklad, ki je bolj cenjen kot zlato ali diamanti …

Tu ni več dreves, ker skoraj nikoli ne dežuje. Če pa že dežuje, je dež kisel. Zaradi atomskih poizkusov in onesnaževalne industrije 20. stoletja so se letni časi drastično spremenili. Ljudje so opozarjali na dejstvo, da je potrebno zaščiti okolico, a nihče se ni hotel meniti za ta opozorila.

Ko me moja hčerka prosi, naj ji pripovedujem, kako je bilo, ko sem bil mlad, ji pripovedujem o tem, kako lepi so bili gozdovi. Pripovedujem ji o dežju, cveticah, kako lepo se je bilo kopati v reki, loviti ribe in piti vodo do onemoglosti. In o tem, kako lepo so se imeli ljudje.

In potem me zvedavo vpraša: “Oči! Zakaj pa ni več vode?”

In tedaj začutim cmok v grlu! Ne morem se izogniti občutkom krivde, ker pripadam generaciji, ki je uničila svoje okolje ali pa preprosto ni naredila ničesar, da se to ne bi zgodilo. Sedaj naši otroci plačujejo visoko ceno … Resnično menim, da dolgo ne bo več možno živeti na Zemlji, ker je pokrajina uničena do te mere, da ni več povratka.

Kako rad bi se vrnil nazaj, ko je bilo še dovolj časa, da rešimo naš planet, in ljudem pojasnil, kam vodi njihovo ravnanje!

V VSAKEM, KI PREBERE TO SPOROČILO, SE USTVARJA IN UTRJUJE ZAVEST, DA JE POTREBNO STORITI NEKAJ ZA NAŠ PLANET IN ZA BODOČNOST NAŠIH OTROK.

SKRB ZA PLANET ZEMLJO NI ŠALA, GRE ZA RESNE ARGUMENTE!

Objavljeno v Okolje, Zgodbe