Posted by Roy Goreya

Že vrsto let sem strasten navijač KK Union Olimpija in zeleno – beli so mi bili (in so mi še vedno) zelo pri srcu. Glede na to, da sem motivacijski trener in vem kaj je pomembno za motivacijo posameznika in se zavedam, da se vse začne v glavi, gledam tekme košarkarjev Uniona Olimpije še iz nekoliko drugačne perspektive.

Ali je problem v trenerju? Ali je problem v igralcih? Vedno je bilo tako in vedno bo, da ima določen trener svoje »ljubljence«, katerim bolj zaupa, kot drugim in jim posledično namenja večjo minutažo. Lahko se vprašamo ali je menjava trenerja pri KK Union Olimpija v tem trenutku res na mestu? Osebno mislim, da ne – imam občutek, da Aleksandar Džikić dela dobro, saj je kar pri nekaj igralcih viden precejšen napredek (Begić, Sarajlija) glede na lansko sezono.

Kaj je bilo v lanski sezoni drugače, glede na letošnjo? Če pogledamo postavo – nekaj igralcev je istih, nekaj je povsem novih. Škoda, ker ne morem na internetu (sem iskal, a ne najdem) dobiti lanskoletno postavo Uniona Olimpije, da bi naredil neke vrste primerjavo med lansko in letošnjo sezono, kar se tiče igralskega kadra.

Vsekakor pa mi je v oči padlo, to, da nekateri igralci, ki so bili pripeljani kot okrepitve, v bistvu to niso. Še posebej je žalostna zgodba z Američani. Celo manjša slovenska moštva uspejo pripeljati kvalitetne tujce, le pri Olimpiji očitno nimajo najbolj srečne roke pri izbiri. A ni bilo vedno tako, saj so mi v spominu ostali Darren Henry, Arriel McDonald, John Taylor, pa še kdo bi  se našel, a se ga v tem trenutku ne spomnim.

Letošnja okrepitev – Jonathan Wallace se je izkazal, da ni bil najboljša izbira, me je pa prijetno s svojo borbenostjo in nepopustljivostjo presenetil Frank Robinson. Sicer je res, da nima najboljšega meta z razdalje, toda s prodori in meti s polrazdalje zna biti učinkovit, krasi pa ga tudi borben duh, ki ga pogrešam pri marsikateremu drugemu igralcu v moštvu.

Dejstvo je, da so v letošnji sezoni posredi tudi poškodbe ključnih mož (Ilievski, Hukič, Milič), toda moštvo mora biti sestavljeno na tak način, da kljub odsotnosti dveh ključnih mož še vedno dobro funkcionira. Če temu ni tako, pride do razpada sistema. Bili so časi, ko je Olimpija imela v moštvu vsaj 10 enakovrednih igralcev, a sedaj temu še zdaleč ni tako. Pri okrepitvah ne gre le za denar – gre tudi za to, kako se posamezni igralci vključijo v sistem dela trenerja.

So primeri, ko določen igralec pri enemu trenerju sploh ne more priti do izraza, pri drugem pa se povsem razcveti in odlično igra. V lanski sezoni Memi Bečirovič ni mogel sestaviti takšno moštvo, kot je želel, zato je predčasno odšel. Slednji je še posebej imel veliko za pripomniti čez trojico Američanov (Ronnell Taylor, Maurice Bailey in Chris Booker), a ravno prva dva sta se potem izkazala kot izjemno dobra košarkarja, ki sta prinesla dobršen delež k zmagi Uniona Olimpije v državnem prvenstvu.

Škoda, ker sedanjemu vodstvu obeh omenjenih košarkarjev ni uspelo zadržati v svoji sredini. Če bi ju, bi zagotovo bili rezultati drugačni, kot pa so sedaj. Nekaj zadnjih tekem Uniona Olimpije sem spremljal v neposrednem prenosu in moja ugotovitev je bila sledeča – v ključnih trenutkih tekme, ko se rezultat »lomi«, v moštvu praktično ni igralca, ki bi imel »jajca« in bi prevzel odgovornost ter vrgel na koš. Lansko leto je to breme (vsaj kolikor se spomnim) dobro prevzel Bailey, ki je znal z razdalje zadeti.

V sedanjem moštvu občasno to vlogo prevzameta sicer Vlado Ilievski in Marko Milič, vsekakor pa bi trener Džikič potreboval vsaj še enega ali dva soigralca, ki bi bila sposobna prevzeti breme nase. Ravno včeraj, mi je bilo kar smešno spremljati tekmo, ko so igrali proti Juventudu. Zakaj? Ker so fantje delovali zmedeno, neodločno in so v napadu preveč komplicirali. Ravno takrat, ko bi morali metati na koš, so si podajali žogo, kot da bi jih bilo strah vreči na koš. Igralci Juventuda pa so igrali tako preprosto – takoj, ko je bila priložnost so vrgli na koš in – zadeli.

Moštvo je v sedanji postavi takšno, kot je – ne bom dejal, da je slabo, ne bom pa dejal, da je dobro – verjamem v fante, da bodo še pokazali svoj pravi karakter, vendar bo za to potrebno vnesti več borbenosti in se naučiti spet uživati v igri in ne igrati tako zelo »zakrčeno« ter se naučiti samozavestno vreči žogo na koš. Ko se bo rezultat »lomil« bo hočeš – nočeš potrebno prevzeti odgovornost in vreči na koš, potem pa – kar bo, pa bo. Ko se moštvo kljub temu, da izgublja, srčno bori, dobesedno pusti srce na igrišču, potem vemo, da so v moštvu »levi«, ki bodo kmalu pokazali svojo moč.

V življenju vse preveč delujemo »na silo« v smislu »moramo, moramo, moramo« in potem »pademo na izpitu« pod težo bremen. Podobno je tudi v vrhunskem športu – ko imajo igralci pred seboj »moramo, moramo, moramo …« ZMAGATI, se izgubi ves smisel njihove igre, tisto radoživo, otroško navdušenje ni več prisotno in seveda telesa delujejo »zakrčeno«, nesproščeno – telo sledi mislim in rezultati so, kakršni so. Pri tem ni važno ali govorimo o vrhunskem športu (košarka, rokomet, nogomet …) ali o čemerkoli drugem, kar počnemo v življenju.

Otroška radoživost, notranja sproščenost, občutek  radosti ob izvajanju česarkoli – vse to so dejavniku uspeha. Ko nismo tako »zakrčeno« osredotočeni na rezultat, takrat so rezultati najboljši. Če ne verjamete, pa sami preizkusite – in to velja tudi za košarkarje.

P.S. Tale zapis na blogu je bil objavljen še preden je bilo jasno, da Aleksandar Džikić od danes dalje ni več trener Union Olimpije. Moje mnenje je, da je to dokaj nespametna poteza vodstva in res škoda, da pri KK Union Olimpija ne morejo zdržati eno celo sezono z enim samim trenerjem temveč vedno kličejo ene »gasilce«. No, kot vedno bo že čas pokazal (ne)utemeljenost te odločitve.