Ovire si postavljamo sami

March 1, 2007

Ko je bil otrok, mu je skoraj povsem opešal sluh. Kljub temu je končal osnovno in srednjo šolo ter diplomiral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Postal je prvi slušno prizadeti univerzitetni diplomirani ekonomist v Sloveniji. V začetku meseca maja je izšla njegova knjiga TAM KJER JE VOLJA, TAM JE POT. Roy Goreya z Brezij na Gorenjskem je star šele 26 let, a ga je življenje sililo, da ga globlje spoznava. Zelo pomembno spoznanje je, da si ovire velikokrat postavljamo ljudje sami.

Ko je bil star šest let, so zdravniki ugotovili, da na levo uho ne sliši. Rekli so, da je tako od rojstva. Pomagati niso znali. “V prvem razredu osnovne šole smo zgodaj spomladi imeli športni dan. Bil sem prehlajen, a sem kljub maminim opozorilom, naj ostanem raje doma, šel v šolo. Ko sem se vrnil, tudi na drugo uho nisem več slišal. Štirinajst dni sem bil v bolnišnici, skušali so mi povrniti sluh, a brez uspeha. Meritev je pokazala 95,4 odstotno izgubo sluha, dobil sem slušni aparat,” se spominja Roy Goreya.

Nekateri zdravniki in učitelji so menili, da bi moral šolanje nadaljevati v posebni šoli v Ljubljani, starši in njegovi zdravnici pa so bili odločeni, da se mora vrniti v svoj razred. Odločitev, da ostane v “normalni” šoli, se je izkazala za dobro. “Do petega razreda je bilo vse v redu, dvakrat sem bil prav dober, dvakrat odličen.” V šestem pa so ga sošolci izbrali za žrtev, iz katere so se norčevali. “Ker ni bilo več sošolke, ki so jo prejšnje leto zafrkavali, sem jaz postal črna ovca v razredu. Imel sem dve “napaki”: bil sem šibak in nisem slišal. Nenehno so mi oponašali, da sem gluh, tepli so me, ko se jim je zahotelo. Ko se je mama pritožila pri razredničarki, je odvrnila, da to ne more biti res.”

NAENKRAT NISEM VEČ SLIŠAL

Roy Goreya - takrat, ko se je to dogajalo, še Robert, pred dvema letoma je ime in priimek s pomočjo numerologinje Nace Kaye Jermani numerološko izboljšal - se spominja, da so ga v šoli tudi nekateri učitelji zapostavljali. V osmem razredu so mu odsvetovali nadaljnje šolanje, a se je vseeno vpisal v Srednjo ekonomsko šolo v Radovljici. Končal z dobrim uspehom ter se nato odločil za študij na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Od petnajstih vpisanih z radovljiške srednje šole jih je devet uspešno opravilo sprejemni izpit, med njimi je bil tudi Roy, ki se je prvi od njih vpisal v drugi letnik. “V roku sem končal tretji in četrti letnik, čeprav sem vsak izpit opravljal v povprečju dvakrat.” Ob šoli je opravil še tečaj retorike. Za diplomsko delo je izbral raziskavo o govorniških spretnostih študentov ekonomske fakultete in diplomiral z desetko.

Po šolanju se je kot pripravnik zaposlil v enem od večjih gorenjskih podjetij. Že v prvem tednu pa se mu je sluh dramatično poslabšal, tako je moral prekiniti pripravništvo. “Tudi tokrat mi zdravljenje v bolnišnici ni prineslo izboljšanja. “Če ni pomagalo to zdravljenje, ne bo nič drugega,” je rekla zdravnica. Bilo mi je hudo. Globoko v sebi sem bil namreč prepričan, da bom nekoč še slišal.”

Zatekel se je v branje literature o pozitivnem razmišljanju in avtosugestiji. “Če pozitivno trditev dovolj vztrajno na glas ponavljamo in v to vnesemo tudi svoja čustva, se v telesu začnejo dogajati spremembe,” je bila misel, ki se je je oprijel. Nase je gledal kot na človeka, ki sliši, v bolnišnici si je v mislih ponavljal stavek: “Vsak dan slišim bolje in bolje!” Vendar po vrnitvi iz bolnišnice niti s slušnim aparatom ni slišal. “Bil sem v popolni tišini, sporazumeval sem se samo z branjem z ustnic.” Še naprej je brskal po knjigah o bioenergiji, akupunkturi, akupresuri, reikiju, makrobiotiki, jogi, ajurvedi, tai-chiju in drugih mejnih vedah, hodil je na akupunkturo “V Lowenovi knjigi o bioenergiji sem našel vaji za sproščanje, ki sem ju vztrajno ponavljal. Po mesecu dni popolne tišine se mi je nekaj sluha vrnilo; napredek je bil neznaten, a vendarle je šlo na bolje.” Kot ne ve, zakaj je izgubil sluh, tudi ne ve, zakaj se mu je delno vrnil.

KER NE MORE TELEFONIRATI NI BIL IZBRAN

Opogumljen se je znova lotil iskanja dela. Najbolj vztrajno je iskal pri oglaševalskih agencijah, kjer si najbolj želi delati. “Poslal sem več kot 130 prošenj, bil na dvajsetih razgovorih, vendar sem bil povsod zavrnjen, ker se ne morem pogovarjati po telefonu. Ponekod so potem, ko so izvedeli, da ne slišim, reagirali prav smešno, spraševali so ali tudi govoriti ne morem.”

Novembra 1999 je le dobil delo. “V telekomunikacijskem podjetju sem sestavljal prodajna pisma in vodil razne pisemske akcije.” Vendar ga po opravljenem enomesečnem poskusnem delu in polletnem delu za določen čas v podjetju niso obdržali. Sprejemljiv je bil očitno samo v tistem času, ko je zavod za zaposlovanje prispeval za njegovo uvajanje v delo. Znova se je lotil pisanja prošenj za delo in bil po vrsti zavrnjen, ker ne sliši.

V času, ko je ostal brez službe, ga je zapustilo tudi dekle. “Ko sem bil na dnu, sem dobil v roke knjigo Trdi časi minejo, trdni ljudje ostanejo, Roberta Schullerja. Ob branju sem si rekel, da bi tudi sam napisal knjigo o svojih izkušnjah. Tam, kjer je volja, tam je pot, sem jo naslovil in kmalu je izšla. Bil sem zelo vesel in tako sem na svojem primeru spoznal, da je v slabem vedno nekaj dobrega in da je v vsem, kar se zgodi, treba iskati novo priložnost, izziv.”

Roy Goreya v knjigah o duhovni rasti in mejnih vedah še vedno najde navdih in spodbudo. “Ko se zjutraj zbudim, preberem, citate, ki jim imam nalepljene pri postelji. “Verjamem, da se mi bo danes zgodilo nekaj čudovitega. Nikoli več ne bo tega trenutka, zato moram zase narediti največ, kar zmorem. Zmorem, če to verjamem”, imam napisano. Misli me spomnijo, da je od dneva treba vzeti največ.

ČE JE USPELO MENI, BO TUDI DRUGIM

Vesel je vsakega uspeha, vsakega napredka. “Zmerom sem upal in še vedno upam, da bom slišal bolje. Nisem edini, ki so ga že odpisali, pa se je vrnil. Poznam primere ljudi, ki so preživeli zdravnike, ki so jih odpisali,” se nasmehne Roy. Za to pa je potrebna močna volja. Če je dovolj prizadeven in ve, kaj hoče v življenju, lahko vsak človek, tudi hendikepiran in z navidez velikanskimi težavami in problemi, najde smisel življenja in svoj prostor pod soncem.

Treba pa je vsak trenutek polno živeti. “Vsi ljudje, ne glede na to, kaj počnemo, koliko zaslužimo, kakšni smo, imamo vsak dan na voljo 1440 minut, od vsakega posameznika je odvisno, ali jih bo izkoristil ali zapravil. Veliko ljudi dobesedno zapravlja čas, tako na delovnem mestu kot drugje.”

Pogovarja se brez težav, nekaj sliši in nekaj prebere z ustnic. Po telefonu se s kolegi vse dogovori o tem, kje se bodo dobili, poslov pa tako ne more sklepati. Mobilni telefon uporablja samo za SMS sporočila, ker slušni aparat zašumi, ko je vzpostavljena zveza. Gleda televizijo, posluša poročila in glasbo na radiu, vendar glasove razloči samo v okolju, kjer ni hrupno. V hrupnem lokalu se težko pogovarja. Tudi njemu včasih sogovornik kričijo na uho, namesto, da bi normalno izgovarjali besede, da bi lahko bral z ustnic.

“Če so določene stvari uspele meni, bo uspelo tudi drugim,” pravi Roy, ki v knjigi poleg opisa svojih izkušenj in ugotovitev tudi praktično svetuje, kako in kje iskati zaposlitev, kako napisati prošnjo, kako ravnati na pogovorih za delo. Napisana je posebej za spodbudo invalidom. “Invalidi najdejo delo veliko težje kot zdravi ljudje. Zanje je še posebej pomembno, da najdejo svoje potenciale in zaupajo v svoje sposobnosti. Če vedo, kaj hočejo, in če si močno želijo, lahko uresničijo svoje cilje.” Za to sta potrebna dobra samopodoba in pozitiven odnos do sebe. “Vsak mora gledati nase kot na enkraten, neponovljiv produkt, unikat. Cilje mora imeti za zapisane na listu papirja. Če ne veš, kam greš, ne boš nikoli prišel tja,” svetuje.

STARŠI, NE UBIJAJTE OTROKOVIH SANJ!

Gluhi so v Sloveniji slabo izobraženi, pri naglušnih je samo malce bolje. “Verjamem, da so med slušno prizadetimi pametnejši od mene, a manjka jim vztrajnosti, poguma, samozavesti.” Otroštvo je pri oblikovanju osebnosti še posebej pomembno. “Starši nikoli ne ubijajte otrokovih sanj. Ubijalcev otrokovih sanj je v svetu in pri nas že tako veliko preveč.”

Od konca lanskega leta je Roy Goreya kot svetovalec za stike z javnostmi zaposlen v društvu Invalidski forum v Ljubljani. Organizira seminarje in predavanja o osebni rasti, pozitivnem razmišljanju in o iskanju zaposlitve. “Mnogi ljudje, ne samo slušno prizadeti, bi lahko naredili veliko več, če jih okolica ne bi negativno obravnavala,” pravi. Takšen odnos se je pokazal tudi v odnosu do njegovega dela. Izdajo knjige so veliki slovenski založniki, vsaj tridesetim jo je ponudil, vsi po vrsti zavrnili. Izšla pri Invalidskem forumu, kjer Goreya dela. Pri njeni promociji bo tako lahko s pridom v praksi uporabil znanje marketinga, ki ga je nabral med študijem.

Avtor članka: Bojan Tomažič, objavljeno v reviji 7D, 30. maja 2001

Objavljeno v Intervjuji