Svetovalec, ki bere iz ustnic

March 18, 2007

Naglušni Goreya se je najprej sam spopadal s težavami v poklicnem življenju in tudi sicer, zdaj izkušnje prenaša na tiste, ki jim primanjkuje samozavesti. Ko je bil otrok, mu je skoraj povsem opešal sluh. Kljub temu je končal osnovno in srednjo šolo ter diplomiral na ekonomski fakulteti v Ljubljani. Postal je prvi slušno prizadeti univerzitetni diplomirani ekonomist v Sloveniji. 27-letnik z Brezij na Gorenjskem pa se pri tem ni ustavil. Zdaj je eden redkih naglušnih Slovencev, ki ima svoje podjetje. Ne ukvarja se z ročnimi spretnostmi, kot bi pričakovali, ampak s komunikacijami in z učenjem. Človek, ki bere z ustnic, skrbi za motivacijo in uspešnost ljudi.

Kljub temu da ste naglušni, ste uspešno končali gimnazijo in diplomirali na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Zdaj, ko ste odprli podjetje, ste še večja posebnost v Sloveniji, kajne?

»Žal je v Sloveniji ljudi, ki imajo kakšno telesno okvaro in so ob tem uspešni in kolikor toliko finančno neodvisni, tako malo, da bi jih lahko preštel na prste ene roke. Do konca letošnjega avgusta sem bil zaposlen v Društvu IFS, kjer smo pred dobrim letom in pol izdali mojo knjigo Tam, kjer je volja, tam je pot, ki je za slovenske razmere postala uspešnica - prodanih je že dobrih tisoč izvodov. Po izdaji knjige so sledila številna predavanja, nato še seminarji. Celotni obseg seminarjev je presegel okvire društva, zato sem se odločil, da nadaljujem samostojno pot. Z odprtjem svojega podjetja sem torej nadgradil že prej zastavljeno pot v okviru društva. V njem smo izredno dobro sodelovali in dveh let sodelovanja se bom vedno z veseljem spominjal.«

Zanimivo je, da je podjetje namenjeno pomoči ljudem. Zakaj ste se odločili prav za delo na področjih osebne rasti, motivacije, pozitivnega razmišljanja?

»Veliko se pogovarjam z različnimi ljudmi, z invalidi, dijaki, študenti, delavci, upokojenci, in pri tem ugotavljam, da jim velikokrat manjka motivacije in poguma, da bi se postavili zase in si zapisali svoje cilje. Skratka, da bi sami začeli razmišljati o svoji usodi. Ko dobim po elektronski ali običajni pošti pismo, v katerem se mi ljudje zahvalijo za pomoč, vem, da sem na pravi poti. Imam že skoraj polno mapo spodbudnih pisem o tem, kako so posameznikom pomagali moja knjiga, seminarji in tudi spletna stran www.osebna-rast.com.«

Gotovo ste tudi sami imeli težave pri osebni rasti - s samozavestjo, z motivacijo …?

»Ni me sram priznati, da sem nekoč tudi sam imel težave s tem. Toda že na začetku srednje šole sem se srečal s knjigami o samopomoči, motivaciji, retoriki in osebni rasti, ki so mi zelo pomagale. Še bolj me je s samozavestjo navdalo srečanje z ljudmi, ki so v življenju že nekaj dosegli. Bil sem tudi na različnih seminarjih in predavanjih s področja osebne rasti, motivacije in retorike. Vse to mi je pomagalo, da sem postal povsem drug človek. V zadnjih treh letih se mi je življenje še posebno spremenilo. Doslej sem s področja, na katerem delujem, prebral že več kot 200 knjig. S toliko znanja in seveda tudi z lastnimi izkušnjami bi bil pravzaprav greh, če ne bi drugim pomagal, da prehodijo pot, ki sem jo tudi sam.«

NEODKRITI POTENCIALI

»Če ste z motivacijo na dnu, vaše delo in finance pa na psu, potem za šalo časa ni, a pomagamo vam mi. Spet vas motiviramo, z navdušenjem vas opremimo, pripeljemo vas do uspeha in veselega nasmeha,« je vaše vodilo. Ali ni za današnje razmere, ko je v Sloveniji toliko brezposelnosti, redki bogatijo, večina pa postaja vse bolj revna, malo preoptimistično ali preveč veselo?

»Vodilo, ki ste ga omenili, je več kot realno, kljub vsej brezposelnosti. Ko govorimo o tem, je treba povedati, da za vso to brezposelnost ni kriva le država, temveč tudi ljudje sami. Zadnjič sem se pogovarjal z neko gospo, ki vodi klub za iskanje zaposlitve, in povedala mi je zanimive stvari. Dobra polovica vseh brezposelnih v Sloveniji se srečuje s tremi problemi. Prvi je ta, da imajo slabo izobrazbeno strukturo (nedokončana osnovna šola, osnovna šola, nedokončana poklicna šola) in se niso pripravljeni dalje izobraževati. Drugo je, da so prepričani, da je država kriva za njihovo bedo in se vdajajo alkoholu. Tretji problem pa je ta, da sami niso pripravljeni storiti zase enega korak naprej in se zato raje vdajajo samopomilovanju in iskanju ‘dežurnega krivca’. Če smo brezposelni, je treba, da nekaj storimo v smeri iskanja zaposlitve, da smo se pripravljeni izobraževati in da si postavimo cilje. V Slovencih ležijo še mnogi neizkoriščeni potenciali, le odkriti jih je treba.«

Ali torej Slovenci gledajo na prihodnost premalo pozitivno? So premalo optimistični in imajo premalo volje?

»Slovenska značilnost se zelo dobro izraža v govoru. Veliko jih že iz navade reče, da ni slabo, da ni drago, da ni napačno, namesto da bi se raje izražali bolj pozitivno. Še posebno mladim velikokrat primanjkuje samozavesti in motivacije, želijo si spodbude in potrditve. Če tega ne dobijo doma in v šoli, to zelo prizadene njihovo samopodobo. Zato sam nisem presenečen, da na moje seminarje pridejo tudi srednješolci. Zelo lepo je videti, da se mladi zanimajo zase, za osebno rast, da želijo nekaj doseči v svojem življenju, si prizadevajo postaviti cilje in jih tudi uresničiti. Zelo močna ovira, ki ljudi omejuje pri njihovem razvoju, so strahovi - pred osamljenostjo, pred izgubo najbližjih, strah, da ne bi bili ljubljeni. Šele ko smo se pripravljeni soočiti s svojimi strahovi in jim pogledati v oči, smo pripravljeni, da jih premagamo in zaživimo svobodno življenje.«

Kaj svetujete tistim, ki vidijo vse črno?

»Vsem ljudem žal ne moreš pomagati. Vse, kar lahko storiš v njihovo dobro, je, da jim svetuješ, kaj naj storijo, da bodo na koncu predora zagledali luč. Potem pa je od njih samih odvisno, ali se bodo podali na pot uspeha ali neuspeha. Nesamozavestni ljudje se srečujejo s slabo samopodobo, s številnimi strahovi, ki jih omejujejo, in še s čim. Proces spreminjanja je lahko zelo dolgotrajen, še posebno, če ima človek izredno slabo samopodobo. Pri tem se namreč vse začne in tudi konča. Če spremenimo mnenje o sebi, če v svojih možganih naredimo miselni preklop, lahko dobesedno čez noč postanemo drugačni - bolj samozavestni. Nemotivirani ljudje bi se morali vprašati, kaj vse bi si upali storiti, če bi vedeli, da jim ne more spodleteti. Odgovor na to vprašanje lahko ljudem še kako spremeni življenje.«

V knjigi Tam, kjer je volja, tam je pot, ste pisali o poteh do uspešnosti. Katera je prava?

»Prava pot je za vsakega človeka drugačna in nihče, res nihče ne more reči, da zate pa je ta in ta pot prava. In zakaj ne? Zato ker se mora človek sam pri sebi odločiti, kaj želi biti, kaj želi delati, kako želi živeti. Vsi, ki delamo z ljudmi na tak ali drugačen način, lahko s pravimi motivacijskimi prijemi usmerjamo, ampak pot si vedno izbere vsak sam.«

Od kod črpate znanje?

»Velikokrat ljudem sporočim svoje lastne izkušnje, predstavim, kako sem sam uspel premagati svoje težave. Seveda pa znanja črpam tudi iz knjig, seminarjev in od uspešnih ljudi, ki sem jih srečal v življenju. Na moje življenje so preko knjig zelo vplivali Dale Carnegie, Robert H. Schuller in Anthony Robbins, pa tudi Boris Vene in Smiljan Mori. Zlasti srečanje z njima mi je popolnoma spremenilo življenje.«

Avtor članka: Bojan Tomažič, objavljeno v časopisu VEČER, 10. septembra 2002

Objavljeno v Intervjuji