Posted by Roy Goreya

Tole zgodbico, ki jo boste prebrali v nadaljevanju, mi je po e-pošti poslal Franci iz Kluba srečnih. Zgodbica je zelo zanimiva, poučna in navdihujoča, zato jo delim naprej z vami, bralci bloga.

Nekega mrzlega januarskega jutra v Washingtonu je neznan moški na postaji metroja začel igrati violino. Igral je 6. Bachovo simfonijo – približno 45 minut.

Bil je čas gneče, zato je v tem času šlo mimo približno 1000 ljudi, večina od njih na poti v službo. Po 3 minutah je šel mimo moški srednjih let in ga opazil. Upočasnil je svoj korak, se ustavil za nekaj sekund, nato pa nadaljeval svojo pot.

Čez minuto je glasbenik v klobuk prejel 1.dolar: vrgla mu ga je ženska in brez ustavljanja odšla naprej. Nekaj minut kasneje se je nekdo naslonil na zid in ga poslušal, toda kmalu pogledal na uro in odšel. Očitno je zamujal v službo.

Še najbolj se je zanj zanimal 3-letni otrok. Mama ga je sicer vlekla, vendar se je uspel ustaviti in si ogledati violinista. Potem ga je mami uspelo odvleči, otrok pa se je potem še ves čas oziral nazaj. Podobno se je zgodilo kasneje še pri nekaj otrocih, toda vsi starši brez izjeme so jih odvlekli naprej.

V 45 minutah  se je samo 6 ljudi ustavilo in ga nekaj časa poslušalo. Približno 20 ljudi mu je dalo nekaj denarja in potem nadaljevalo svojo pot. Nabral je 32 dolarjev. Ko je končal in je glasba utihnila, tega nihče ni opazil in nihče ni ploskal.

Nihče ni vedel, da je bil ta »neznani« violinist Joshua Bell – eden najboljših glasbenikov na svetu. Igral je eno od najlepših skladb, kdajkoli napisanih na violini vredni 3.5 milijona dolarjev. 2 dni pred tem je igral v razprodani dvorani v Bostonu – povprečna cena sedeža pa je bila 100 $.

To je resnična zgodba izpred dveh let. Joshua Bell je igral »pod krinko« v postaji metroja – dogodek pa je organiziral Washington post, kot del preizkusa o percepciji, okusu in prioritetah običajnih ljudi. Če ne verjamete, si lahko ogledate tudi naslednji posnetek:

Vprašajmo se:

• Ali sprejemamo lepoto?
• Ali se ustavimo, da bi jo občudovali?
• Ali prepoznamo talent v neobičajnih okoliščinah?

Eden od možnih zaključkov bi bil: Če nimamo časa, da bi se ustavili in poslušali enega najboljših glasbenikov na svetu, ki igra eno najlepših melodij kdajkoli napisanih. Za hip pomislimo koliko drugih lepih stvari v življenju smo in bomo še zamudili, ker se nismo upali ustaviti ali nismo imeli časa, da bi rekli DA?